2. zgodba

2. zgodba

Watsonova se je po stopnicah odpravljala iz službe, ko je za njo pritekel Smith: "Emily! Počakaj!" Emiliy je hodila naprej. "Emily, prosim, počakaj!" je še enkrat rekel Smith. "Ne bom te čakala. Pusti me na miru in vse bo vredu," se je tokrat obrnila Watsonova. "Ne, ne bo vredu," je odgovoril Smith. "Res mi je žal, da sem to rekel. Nisem mislil tako. Mogoče bi te lahko, da se ti opravičim, zvečer peljal na večerjo v kitajsko restavracijo. Kaj praviš?" Emily se je končno ustavila in rekla: "Glej, Smith. Oprostim ti, vredu? Ampak danes mi ni do večerje. V zapor grem pogledat svojega brata, Michaela, in očeta. Upam, da mi bo Michael zdaj povedal, zakaj je pobegnil iz zapora in kaj je tako pomembno, da je to storil." "Ali lahko grem s tabo?" je vprašal Smith. "Dobro, pojdi z mano, če že hočeš," je odgovorila Watsonova. "Ampak z mojim avtom greva in jaz vozim. Če poimenujem sovoznikov sedež enako kot ti, boš žal moral sedeti na sedežu za ženske." Smith se je zasmejal. Običajno bi se začel prerekati in na koncu bi vozil on, ampak Watsonove ni hotel še enkrat razjeziti. Tako sta po pribljižno pol ure vožnje prispela pred zapor. Kmalu je Watsonova zagledala svojega brata Michaela. "Sestrica, kako sem vesel, da si prišla!" je rekel Michael. "No, super, ker jaz nisem," je odgovorila Watsonova. "Torej, kaj je bilo tako pomembno, da si pobegnil iz zapora, pri tem umoril varnostnika in voznika tovornjaka, poleg tega pa še večkrat prišel v moje stanovanje?" Michael se je zasmejal. "Oh, sestrica, vse je samo ena velika uganka. A s Smithom še vedno hodiš?" je rekel. "Kaj?! Smith je samo moj partner, v službi, se razume. Nikoli nisva bila zaljubljena drug v drugega in tudi zdaj nisva," je kar malo jezno odgovorila Watsonova. "In kako to misliš, da je vse ena sama uganka?" je vprašala. "Morda ve očetova glava kaj več," je še rekel Michael in odložil. "Očetova glava? Uau, to je pa res ena zelooooo velika uganka. Aha, že imam rešitev. Vprašajva očeta!" je sarkastično pripomnil Smith. Tako sta zaslišala tudi očeta, a on ni vedel nič. Ko sta se Watsonova in Smith odpravljala iz zapora, je Smith rekel: "Tvoj oče ima pa res dobre lase, kako so mu lahko tako hitro zrasli?" Takrat se je Emily ustavila. "Počakaj malo. Seveda! Kako na to nisem pomislila že prej?!" Steka je v avto, Smith pa za njo. Ko sta se začela peljati, je Smith rekel: "Kaj  si se spomnila?" "Se spomniš podjetja FastHairs?" je rekla Watsonova. "Hm, naj pomislim... Ne." je rekel Smith. "Pred enim letom so ga zaprli. Prašek za rast las je povzročal preveč težav," je rekla Emily. Ustavila je avtomobil in stopila iz njega pred zapuščeno, ogromno stavbo. "Seveda, vrata so vlomljena," je rekel Smith. Ko sta stopila noter, je bilo na steno z debelim, črnim flomastrom napisano: "Emily, se še spomniš najine mame? Seveda se je ne, saj je umrla, ko sem bil star 3 leta, ti pa 1 leto. No, vsaj tako pravijo. Ker ni. Jutri te pride obiskat, zato si kar pripravi svojo policijsko pištolo in lisice, pa naj bo Smith s tabo. Saj veš, pištole imamo v krvi. Aja, na koncu prebeli ta napis. Verjetno nočeš, da bi ga kdo prebral, a ne? Tvoj Michael." Pod napisom je bila nastavljena bela barva in 2 čopiča. Michael je pričakoval, da bo Smith prišel z Emily. Enily in Smith sta se spogledala. "Hej, se spomniš, ko smo bili najstniki? Morda bi lahko danes priredila eno tistih zabav v pižamah. Samo da bi midva namesto prtepanja z blazinami jedla kokice, gledala še en del Harryja Potterja in imela neprestano pripravljene pištole? Vem, da znaš paziti nase, ampak morilci so nekaj čisto drugega kot pa nori oboževalci, ki obožujejo tvoj roman," je rekel Smith. In bilo je točno tako. Harry Potter, kokice in pištole. Žal jima je bilo le, da nista imela čarobnih palic, tako kot v filmu. Potem ne bi bila zaskrbljena glede umorov.