Mary Williams

Pogledala sem skozi okno. Na ulici sem zagledala skupino petih otrok, ki so razposajeno tekli proti šoli, in cel kup odraslih, ki so hiteli v službo ali po drugih opravkih. A ne jaz. Danes mi ni bilo treba v šolo. Še dolgo mi ni bilo treba iti. Ni mi bilo prijetno, da so vsi vedeli, zakaj. Sedla sem nazaj na posteljo. Fant v sosednji postelji me je sočutno pogledal in me vprašal, kako se počutim. »Tako, kot izgledam,« sem mu odgovorila. »Oh, potem se zagotovo počutiš lepo,« mi je rekel. Zardela sem. »Oh, nehaj!« sem mu rekla. »Grozno se počutim. Pa ti?« »Hej, na istem oddelku sva, torej sem v podobnem stanju kot ti,« mi je smeje odgovoril. Fant mi je bil kar všeč. Kljub vsemu, kar se mu je zgodilo, je bil (vsaj v moji družbi) vedno pozitiven in vesel. Tako zelo je bil pozitiven, da sem se njegove pozitivnosti pogosto nalezla tudi jaz. Naenkrat sta moje razmišljanje zmotila mama in moj brat. »Odpustili so naju iz bolnišnice!« je navdušeno rekla mama in mi pred nosom pomahala z odpustnicama. »Saj to je…. super,« sem s težavo izdavila. Težko mi je bilo. Zavidala sem jima, priznam. Oba so že spustili domov, jaz pa sem po vsej verjetnosti morala ostati dlje od očeta. Imela sem namreč odprt zlom stegnenice in nek res čuden zlom druge noge, nikakor si nisem mogla zapomniti imena. Ko sta mama in brat odšla, sem obraz zakopala globoko v blazino in začela tiho jokati. James je prisedel k meni na posteljo in me tolažil. »Vse bo še dobro,« mi je pomirjujoče šepetal. Njegova bližina in glas sta me pomirjala. Vedela sem, da mi nekdo stoji ob strani, preživlja iste muke kot jaz… »Kako to, da si ti veliko bolj pozitiven od mene?« sem ga vprašala. »Vsi moji sorodniki so ostali živi, tebi pa je umrl oče, tvoja mama verjetno nikoli več ne bo mogla hoditi…« Žalostno se je nasmehnil. »Veš, nikoli nisem maral mojega očeta,« je tiho rekel. Pomaknil malo bližje k meni in začel govoriti še tišje. V sobi je bila namreč še čistilka, ena postelja pa je bila še prazna. »Bil je grozen pijanec. Pretepal me je, prav tako tudi mojo mamo. Zato ga nikoli nisem maral. Poleg tega je bil on kriv za prometno nesrečo. In moja mama… Mislim, da si je to zaslužila. Naš sosed je invalid, in moja mama se je, če verjameš ali ne, pogosto norčevala iz tega. Pogosto sta se prepirala zaradi hrupa, ki ga je pijan povzročal moj oče. Govorila mu je: 'Ja, kaj pa boš naredil? Se boš vanj zaletel s svojim invalidskim vozičkom?' Rekel sem ji, da se ji bo to povrnilo, ampak…« Utihnil je. Začel je jokati. Objela sem ga in ga skušala potolažiti. »Prav si imel. Oba sta bila kaznovana.« Kmalu se je pomiril in si spet nadel svoj pozitivni izraz. Objel me je. Nisem se mu uprla. »But… she loves me, she loves me,  why the hell she love me, if she could have anyone else,« je tiho zapel. Odprtih ust sem ga poslušala. Nisem vedela, da tako lepo poje. Nato me je pogledal in nadaljeval: »Oh, you love me, you love me, why the hell you love me, if I don't even love myself.« Poznala sem to pesem! »Baby, the best part of me is you,« sem zapela skupaj z njim. To je bila moja najljubša pesem! Ed Sheeran in Yebba, Best Part Of Me. »Lately, everything making sense too. Oh baby I'm so in love with you.« Takrat pa je v sobo vstopila medicinska sestra: »Mary Williams,« je rekla, »pregled imaš. Pridi z mano.« Pomagala mi je na voziček in me odpeljala iz sobe. Pred tem se mi je fant še enkrat spodbudno nasmehnil. Njegovo ime je tako čudovito. James. James Taylor. Morda je že čas, da vam povem, kaj se mi je zgodilo. Že kar nekaj časa sem tukaj. V bolnišnici mislim. Zgodila se mi je prometna nesreča. Meni…. in moji družini. Še zdaj težko razmišljam o njih. Na srečo ni prehudo, vsaj živi smo ostali. Ampak moj brat je ostal brez treh prstov, pa igra klavir. Počuti se, kot da bi se tistega dne njegovo življenje končalo. Ampak se na srečo ni. Moja mama je zaradi manjše poškodbe na glavi izgubila polovico njenih las. Še posebej hudo je, ker je manekenka. Ne vem, kaj bo naredila. Morda se bo čisto pobrila in potem nosila eno tistih prepričljiv lasulj, dokler ji ne bojo lasje zrastli vsaj toliko, da bo izgledala nalašč postrižena na kratko. Vem, da je z dolgimi lasmi milijonkrat lepša, ampak srečna sem lahko, da je živa, in ona tudi. In moj oče… On je izgubil veliko krvi in za nekaj časa celo prenehal dihati. Zdaj še ugotavljajo, ali bo imel kakšne hujše možganske poškodbe. V sobo je spet vstopila medicinska sestra. »Mary, premestili vas bomo na drug oddelek.« Oba sva ostala odprtih ust. »Pospravi svoje stvari,« mi je še naročila, preden je zapustila sobo. Po licu mi je spolzela solza. »Pogrešala te bom,« sem zašepetala Jamesu. Objel me je. »Jaz tebe tudi,« mi je rekel. Tokrat sva zapela pesem Way To Break My Heart, pesem Eda Sheerana in Skrillexa. Morda je bilo naključje, da je tudi to pesem napisal Ed Sheeran, ampak mislim, da je on res taka oseba, ki piše ljubezenske pesmi za vsa obdobja; tista vesela in (na žalost) tudi žalostna. Ko sem odhajala, mi je v roko stisnil majhen listek. »Da se bova lahko pogovarjala,« mi je šepnil. Ko sem kasneje razprla listek, sem zagledala čudovito sporočilce: »You love me, you love me, why the hell you love me, if I don't even love myself. 041 728 763. Te že pogrešam, James.« Nasmehnila sem se in v telefon vnesla njegovo telefonsko številko. Spomnila sem se zadnjih besed, ki jih je rekel med poslavljanjem. »Vse bo še dobro. Boš videla, ko prideva od tu, se bova lahko videla kadarkoli. In, sreča v nesreči, če se ne bi poškodovala, se ne bi nikoli spoznala. Res, vse bo še dobro.«

2. zgodba

2. zgodba

Watsonova se je po stopnicah odpravljala iz službe, ko je za njo pritekel Smith: "Emily! Počakaj!" Emiliy je hodila naprej. "Emily, prosim, počakaj!" je še enkrat rekel Smith. "Ne bom te čakala. Pusti me na miru in vse bo vredu," se je tokrat obrnila Watsonova. "Ne, ne bo vredu," je odgovoril Smith. "Res mi je žal, da sem to rekel. Nisem mislil tako. Mogoče bi te lahko, da se ti opravičim, zvečer peljal na večerjo v kitajsko restavracijo. Kaj praviš?" Emily se je končno ustavila in rekla: "Glej, Smith. Oprostim ti, vredu? Ampak danes mi ni do večerje. V zapor grem pogledat svojega brata, Michaela, in očeta. Upam, da mi bo Michael zdaj povedal, zakaj je pobegnil iz zapora in kaj je tako pomembno, da je to storil." "Ali lahko grem s tabo?" je vprašal Smith. "Dobro, pojdi z mano, če že hočeš," je odgovorila Watsonova. "Ampak z mojim avtom greva in jaz vozim. Če poimenujem sovoznikov sedež enako kot ti, boš žal moral sedeti na sedežu za ženske." Smith se je zasmejal. Običajno bi se začel prerekati in na koncu bi vozil on, ampak Watsonove ni hotel še enkrat razjeziti. Tako sta po pribljižno pol ure vožnje prispela pred zapor. Kmalu je Watsonova zagledala svojega brata Michaela. "Sestrica, kako sem vesel, da si prišla!" je rekel Michael. "No, super, ker jaz nisem," je odgovorila Watsonova. "Torej, kaj je bilo tako pomembno, da si pobegnil iz zapora, pri tem umoril varnostnika in voznika tovornjaka, poleg tega pa še večkrat prišel v moje stanovanje?" Michael se je zasmejal. "Oh, sestrica, vse je samo ena velika uganka. A s Smithom še vedno hodiš?" je rekel. "Kaj?! Smith je samo moj partner, v službi, se razume. Nikoli nisva bila zaljubljena drug v drugega in tudi zdaj nisva," je kar malo jezno odgovorila Watsonova. "In kako to misliš, da je vse ena sama uganka?" je vprašala. "Morda ve očetova glava kaj več," je še rekel Michael in odložil. "Očetova glava? Uau, to je pa res ena zelooooo velika uganka. Aha, že imam rešitev. Vprašajva očeta!" je sarkastično pripomnil Smith. Tako sta zaslišala tudi očeta, a on ni vedel nič. Ko sta se Watsonova in Smith odpravljala iz zapora, je Smith rekel: "Tvoj oče ima pa res dobre lase, kako so mu lahko tako hitro zrasli?" Takrat se je Emily ustavila. "Počakaj malo. Seveda! Kako na to nisem pomislila že prej?!" Steka je v avto, Smith pa za njo. Ko sta se začela peljati, je Smith rekel: "Kaj  si se spomnila?" "Se spomniš podjetja FastHairs?" je rekla Watsonova. "Hm, naj pomislim... Ne." je rekel Smith. "Pred enim letom so ga zaprli. Prašek za rast las je povzročal preveč težav," je rekla Emily. Ustavila je avtomobil in stopila iz njega pred zapuščeno, ogromno stavbo. "Seveda, vrata so vlomljena," je rekel Smith. Ko sta stopila noter, je bilo na steno z debelim, črnim flomastrom napisano: "Emily, se še spomniš najine mame? Seveda se je ne, saj je umrla, ko sem bil star 3 leta, ti pa 1 leto. No, vsaj tako pravijo. Ker ni. Jutri te pride obiskat, zato si kar pripravi svojo policijsko pištolo in lisice, pa naj bo Smith s tabo. Saj veš, pištole imamo v krvi. Aja, na koncu prebeli ta napis. Verjetno nočeš, da bi ga kdo prebral, a ne? Tvoj Michael." Pod napisom je bila nastavljena bela barva in 2 čopiča. Michael je pričakoval, da bo Smith prišel z Emily. Enily in Smith sta se spogledala. "Hej, se spomniš, ko smo bili najstniki? Morda bi lahko danes priredila eno tistih zabav v pižamah. Samo da bi midva namesto prtepanja z blazinami jedla kokice, gledala še en del Harryja Potterja in imela neprestano pripravljene pištole? Vem, da znaš paziti nase, ampak morilci so nekaj čisto drugega kot pa nori oboževalci, ki obožujejo tvoj roman," je rekel Smith. In bilo je točno tako. Harry Potter, kokice in pištole. Žal jima je bilo le, da nista imela čarobnih palic, tako kot v filmu. Potem ne bi bila zaskrbljena glede umorov.

1. zgodba

1. zgodba

Na 29. ulico je pripeljal črn avtomobil. iz njega je stopila visoka, svetlolasa ženska. Za sabo je zaprla vrata, nato pa se je s hitrimi, dolgimi koraki odpravila po ulici. Avto se je odpeljal. Ženska je začela iskati ključe. Ko jih je globoko v torbici našla, je odklenila hišo. V predsobi je odložila plašč, nato pa odšla v kuhinjo. Tam si je pripravila sendvič in ga pojedla. Šla je do hladilnika, da bi vzela sok. Ko ga je popila, se je odpravila v kopalnico. Ko je po hodniku hodila proti kopalnici, je zaslišala, da je nekdo odprl pipo. Stekla je v predsobo in iz notranjega žepa plašča vzela pištolo. Počasi in previdno se je postavila pred vrata kopalnice. Sunkovito je odprla vrata, ki so treščila v ploščice za njimi, in namerila s pištolo. Nikogar ni bilo. Oddahnila si je, ko je videla, da je pipa na umivalniku puščala ob straneh. Spomnila se je, da je bilo to verjetno od jutra, ko se je prestrašila svojega odseva v ogledalu in s palico sunkovito zamahnila po umivalniku. Odšla je v spalnico. Prestrašila se je, saj je bila postelja razmetana, čeprav jo je zjutraj pospravila. Poklicala je Smitha in se hitro odpravila iz stanovanje, medtem pa je zanalašč naglas govorila: “Ojoj, pozabila sem kupiti sok, moram nazaj v trgovino, saj ni daleč.” Stopila je iz stanovanja in ga zaklenila. Iz telefona se je oglasil Smithov glas: “Watsonova, je kaj narobe? je spet prišel?” “Ja,” mu je odgovorila Watsonova. “Na zvočniku boš, vredu? In ne govori!” Odklenila je stanovanje in prišla nazaj. “Kako sem lahko pozabila, da sem sok že kupila?” se je naglas vprašala. Hotela je, da jo vsiljivec sliši. Prišla je v kuhinjo in zagledala moškega. S pištolo mu je namerila v glavo. “Heeeeej, Emily, počasi, umiri se!” je rekel moški. “Michael, kaj pa delaš tukaj?” “Nekaj ti moram nujno povedati. Verjetno si opazila, da sem že večkrat prišel, ampak sem se vedno prestrašil, da me boš ustrelila.” Emily ga je očitajoče pogledala: “Torej si pobegnil iz zapora in zagrešil še dva umora samo zato, da mi lahko nekaj poveš?!” Michael ni odgovoril, rekel je: “Dobra pištola, sestrica. Pištole imamo v krvi, a ne?” “Žal mi je, ampak morala te bom ustreliti, če se takoj ne pobereš tja, kamor spadaš, torej v zapor,” je jezno rekla Emily. “Emily, rad te imam, ampak grozila mi pa ne boš!” je zavpil Michael in pograbil mesarski nož. Takrat pa so v predsobo planili policisti, z agentom Smithom na čelu. “Roke k višku!” se je zadrl Smith. Michael je planil proti balkonu, a pot mu je preprečila Emily. “Vso srečo pri 10 meterskem padcu, bratec,” je rekla Emily. Smith je Michaelu nataknil lisice. Policijski avtomobili so se kmalu odpeljali, le Smithov je še vedno stal na parkirišču. “Smith, strah me je. Prosim, bi lahko prespal pri meni?” je rekla Emily. “Seveda,” je odvrnil Smith. Emily je imela v stanovanju dva kavča. Prvega, ki je bil večji, je imela pred televizorjem, drugega pa nasproti prvega kavča. Postelje še ni imela,saj se je komaj preselila. “Večji kavč je moj!!!” je zavpil Smith. “Hej, ni pošteno!” je odvrnila Watsonova. A Smith je že bil na večjem kavču. Najprej sta pogledala zelo dober del Harryja Potterja. Potem je je Watsonova odšla na manjši kavč in obveljal je Smithov stavek. Kavč je bil zatem res njegov.

Zgodba...prihaja

Hej vsi!
Sporočam vam da bom objavla nekaj delov zgodbe Pištola v stanovanju. Upam da jo boste prebrali in da vam bo všeč.