1. zgodba
Na 29. ulico je pripeljal črn avtomobil. iz njega je stopila
visoka, svetlolasa ženska. Za sabo je zaprla vrata, nato pa se je s hitrimi,
dolgimi koraki odpravila po ulici. Avto se je odpeljal. Ženska je začela iskati
ključe. Ko jih je globoko v torbici našla, je odklenila hišo. V predsobi je
odložila plašč, nato pa odšla v kuhinjo. Tam si je pripravila sendvič in ga
pojedla. Šla je do hladilnika, da bi vzela sok. Ko ga je popila, se je
odpravila v kopalnico. Ko je po hodniku hodila proti kopalnici, je zaslišala,
da je nekdo odprl pipo. Stekla je v predsobo in iz notranjega žepa plašča vzela
pištolo. Počasi in previdno se je postavila pred vrata kopalnice. Sunkovito je
odprla vrata, ki so treščila v ploščice za njimi, in namerila s pištolo.
Nikogar ni bilo. Oddahnila si je, ko je videla, da je pipa na umivalniku
puščala ob straneh. Spomnila se je, da je bilo to verjetno od jutra, ko se je
prestrašila svojega odseva v ogledalu in s palico sunkovito zamahnila po
umivalniku. Odšla je v spalnico. Prestrašila se je, saj je bila postelja
razmetana, čeprav jo je zjutraj pospravila. Poklicala je Smitha in se hitro
odpravila iz stanovanje, medtem pa je zanalašč naglas govorila: “Ojoj, pozabila
sem kupiti sok, moram nazaj v trgovino, saj ni daleč.” Stopila je iz stanovanja
in ga zaklenila. Iz telefona se je oglasil Smithov glas: “Watsonova, je kaj
narobe? je spet prišel?” “Ja,” mu je odgovorila Watsonova. “Na zvočniku boš,
vredu? In ne govori!” Odklenila je stanovanje in prišla nazaj. “Kako sem lahko
pozabila, da sem sok že kupila?” se je naglas vprašala. Hotela je, da jo
vsiljivec sliši. Prišla je v kuhinjo in zagledala moškega. S pištolo mu je
namerila v glavo. “Heeeeej, Emily, počasi, umiri se!” je rekel moški. “Michael,
kaj pa delaš tukaj?” “Nekaj ti moram nujno povedati. Verjetno si opazila, da
sem že večkrat prišel, ampak sem se vedno prestrašil, da me boš ustrelila.”
Emily ga je očitajoče pogledala: “Torej si pobegnil iz zapora in zagrešil še
dva umora samo zato, da mi lahko nekaj poveš?!” Michael ni odgovoril, rekel je:
“Dobra pištola, sestrica. Pištole imamo v krvi, a ne?” “Žal mi je, ampak morala
te bom ustreliti, če se takoj ne pobereš tja, kamor spadaš, torej v zapor,” je
jezno rekla Emily. “Emily, rad te imam, ampak grozila mi pa ne boš!” je zavpil
Michael in pograbil mesarski nož. Takrat pa so v predsobo planili policisti, z
agentom Smithom na čelu. “Roke k višku!” se je zadrl Smith. Michael je planil
proti balkonu, a pot mu je preprečila Emily. “Vso srečo pri 10 meterskem padcu,
bratec,” je rekla Emily. Smith je Michaelu nataknil lisice. Policijski
avtomobili so se kmalu odpeljali, le Smithov je še vedno stal na parkirišču.
“Smith, strah me je. Prosim, bi lahko prespal pri meni?” je rekla Emily.
“Seveda,” je odvrnil Smith. Emily je imela v stanovanju dva kavča. Prvega, ki
je bil večji, je imela pred televizorjem, drugega pa nasproti prvega kavča.
Postelje še ni imela,saj se je komaj preselila. “Večji kavč je moj!!!” je
zavpil Smith. “Hej, ni pošteno!” je odvrnila Watsonova. A Smith je že bil na
večjem kavču. Najprej sta pogledala zelo dober del Harryja Potterja. Potem je
je Watsonova odšla na manjši kavč in obveljal je Smithov stavek. Kavč je bil
zatem res njegov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar